O Gostilni Rožnik

Zgodovina Rožnika

Leta 1905 je gostilno kupil koroški Slovenec Karel Bergman, pri katerem se je leta 1910 nastanil pisatelj Ivan Cankar in tam živel vse do smrti leta 1917. Na Rožniku se je zelo dobro počutil. Stanoval je v sobi, katere okno je gledalo proti cerkvi. Kjer je danes spominska soba, je bival le občasno, sicer pa je tam večkrat prespal Oton Zupančič, kadar je obiskal svojega prijatelja. Cankarjeve ljubezni iz tistega časa so bile zlasti Mici Pfeiferjeva, Mici Kesslerjeva in Milena Rohrmanova.



Iz Cankarjevega časa na Rožniku datira eno njegovih pomembnejših literarnih del Podobe iz sanj, v katerih pisatelj na svoj način opisuje tamkajšnji kostanj kot nekakšno drevesno znamenje simbol Rožnika.

To je kostanj, ki cveti prej in bogateje, ki živi dlje in globje (je v izvirniku tako. Sicer je pravilno globlje.) od vseh drugih, ki se še dolgo upira zimi, potem ko se vsa druga drevesa klonejo.?

Po odhodu Bergmanovih iz Ljubljane so gostilno prevzeli njihovi sorodniki Franzotovi, zatem je menjala še nekaj lastnikov, dokler ni konec dvajsetih let prišla na boben.

Leta 1930 jo je na dražbi tedanje Ljudske posojilnice kupil Alojz Obersne. Za lokacijo so se zanimali tudi stiški menihi. Arhitekt Plečnik je načrtoval gradnjo sedemnadstropne hiše za samostan, kot nekakšen pendant Ljubljanskemu gradu, a si je stiški opat premislil, menda ne zaradi denarja, temveč zaradi parčkov, ki jih na Rožniku nikoli ni manjkalo.Cesto od gostilne Pod Rožnikom, kakršno poznamo danes, so zgradili leta 1834 in v glavnem je še danes taka, čeprav so jo v letih 1937 in 1938 obnavljali. Rožnik se je včasih tudi imenoval Zgornji Rožnik, delu pri Čadu pa so rekli Spodnji Rožnik.

Pred drugo svetovno vojno so Ljubljančani zjutraj pešačili čez Rožnik, v gostilno, ki jo je takratni lastnik Alojz Obersne zelo rade volje odprl tudi ob peti uri zjutraj, zajtrkovali belo kavo in se nato opravili v službo.

Danes je lastnica Alojzova hči gospa Ivica, gostilno pa vodi in upravlja Dejan Kavčič. Skupaj skrbita za kulturno dediščino hiše in njenega okolja. Hiša deluje kot dobra hribovska postojanka, gostom namreč postrežejo z juho, praženim krompirjem, pečenkami, zrezki, golažem, vampi, telečjo obaro, ričetom in joto, štruklji, orehovo in pehtranovo potico, pečejo pa tudi slasten sirov in jabolčni zavitek. Ob sobotah in nedeljah gredo Ljubljančanom najbolj v slast topli flancati.

Gostilna Rožnik je nekakšen lakmusov papir Ljubljane. Ko se mesto poleti sprazni, tudi Rožnik bolj sameva, sicer pa je največ obiska jeseni in pozimi, tako da zunaj strežejo tudi takrat, ko je sneg, seveda čaj in kuhano vino.

Zadnja leta Rožnik na posebno očarljiv način zaživi s Kresnikom, prireditvijo, na kateri podelijo prestižno literarno nagrado z istim imenom. Rožnik je prava zakladnica preteklosti, hkrati pa tudi simbol vztrajnosti in več kot dvestoletne tradicije gostoljubja, ki je nikakor ne bi smeli izgubiti.

1.jpg
http://www.roznik.si/